Pred nekaj dnevi sem prejela pismo, ki se me je globoko dotaknilo. Z dovoljenjem avtorice, ga delim s tabo. Mene so njene besede navdihnile, vem, da bodo tudi tebe.
Pozdravljena Tanja,
pišem, da se zahvalim za vse vadbe, ki so mi resnično spremenile pogled na gibanje. Si bom dovolila zapisati malo več.
Od malih nog mi je gibanje bilo blizu – gibanje zaradi gibanja samega, ne za zasledovanje določenega cilja, kot je shujšati 10 kg. V osnovni in srednji šoli mi je to predstavljala odbojka. Igrala sem jo ne glede na zunanje okoliščine in ne glede na težave, ki sem jih imela v življenju, saj mi je dajala notranji mir in svobodo.
Na faksu nisem več mogla nadaljevati s treningi, zato se je moje telo polenilo. Čas sem namenjala novim spremembam, novim ljudem in novemu življenjskemu ritmu, ki je bil daleč od tistega, ki sem mu sledila v preteklosti. Veliko je bilo ponočevanja, slabe hrane in stresa, kar se je začenjalo odražati na telesu in splošnem duševnem stanju. Kilogrami so se začeli kopičiti, postajala sem vedno bolj nezadovoljna sama s sabo, vsaka vadba pa je posledično postala misija, ki se je po visoki začetni motivaciji kmalu spremenila v muko. Ker sem sveda hotela quick fix, rezultatov pa ni bilo oz. so bili neznatni, sem vedno znova obupala in iskala vedno nove vadbe, ki bi me toliko navdihnile, da bi z njimi začela, delala mesec ali dva in potem seveda spet obupala. Znašla sem se v začaranem krogu želje in obupa.
Vmes je bilo obdobje, ko sem se iz LJ morala vrniti domov napisat diplomo in v tem času sem napela vse sile, da sem uspešno shujšala z rigorozno vadbo v fitnesu. Skoraj sem se približala željeni številki na tehtnici, kar je pomenilo, da sem bila vsaj toliko zadovoljna, da sem ob povratku nazaj v LJ treninge opustila in seveda kmalu dobila vso težo nazaj. Tipičen jojo efekt. Tokrat me sicer to ni tako zelo motilo, ker je moj fokus bil drugje – dobila sem redno službo v šoli, tako da sem ves svoj čas in pozornost usmerila v poučevanje, ki je moja velika strast. Delam to, kar sem si vedno želela, zato me je to na začetku karierne poti napolnjevalo z veseljem in radostjo. Po nekaj letih se je tudi to vneslo, moj nezdrav odnos do telesa in zdravja pa je ostal.
Veliko ljudi je karantena popolnoma iztirila, meni pa je omogočila pot nazaj k sebi.
Ni naključje, da sem malo pred tem odkrila tvoj IG profil, ki me je takoj nagovoril. Nekaj osnovnega znanja iz joge sem imela še iz časa študija (da, tudi to sem poskusila poleg neštetih drugih vadb), tako da sem se čutila dovolj samozavestno, da stvar poskusim še enkrat. Ampak ni bilo to, kar me je povleklo. Najbolj me je nagovorila misel o gibanju zaradi gibanja samega – tisto, kar sem v življenju že imela, pa izgubila. Misel o gibanju, ki prinaša veselje. Da so rezultati, kot je številka na tehtnici ali manjša konfekcijska številka, drugotnega pomena. Da za pravi učinek vadbe ni potrebno, da si zadam nerealne cilje in delam en mesec na polno, potem pa obupam, ker je motivacija napačna. Da je dovolj, da dam telesu vsaj 10 minut gibanja, ampak da naj bo teh 10 minut vsak dan. Te misli so zame prišle ob najboljšem možnem času.
Zdaj skoraj vsak dan vadim že mesec in pol.
Vsakič, ko si vzamem čas za jogo, se spet počutim radostno in svobodno. Delam jogo zaradi gibanja samega in moje telo mi to vrača s hvaležnostjo. Da sem v tem času tako napredovala, da se v predklonu s čelom dotaknem kolen s stegnjenimi nogami ali da se v položaju trikotnika že dotaknem tal, je drugotnega pomena in je samo tisti bonus, ki sem ga v preteklosti neuspešno zasledovala, ker motivacija ni bila prava. Zdaj se stvari počasi odvijajo kar same od sebe, ne da bi jim namenjala posebno pozornost. Joga mi prinaša mir in veselje, s svojo neskončnostjo različnih kombinacij položajev pa mi predstavlja tolikšno mero izziva, da moje zanimanje zanjo ne upada.
Karantena mi je torej prinesla na pot tebe in jogo, za kar sem neizmerno hvaležna vsak dan. Od tukaj lahko gredo stvari samo še navzgor.
Vse dobro ti želim.
Mojca
